Zimske čebele – čebele, ki morajo preživeti zimo

Poletna čebela živi le nekaj tednov. Zimska čebela pa mora preživeti več mesecev. Kaj je pri njej drugače in zakaj je za čebelarja pomembneje ustvariti kakovostne zimske čebele kot pa veliko število čebel?

Ko jeseni dnevi postajajo krajši, temperature nižajo in je v naravi vse manj cvetja, se življenje čebelje družine počasi spreminja. Matica zmanjšuje zaleganje, čebele omejujejo svoje aktivnosti, v panju pa se začne priprava na obdobje, ko zunaj skoraj ni več hrane.

Toda priprava na zimo ni samo vprašanje zadostne količine medu oziroma zimske zaloge.

Najpomembnejše je, kakšne čebele bodo zimo sploh pričakale.

Čebele, ki bodo morale preživeti zimske mesece, se namreč po svoji fiziologiji razlikujejo od poletnih čebel. Imenujemo jih zimske čebele.

Od nekaj tednov do več mesecev življenja

Življenjska doba čebele delavke je močno odvisna od letnega časa in njenega dela.

Poleti, ko je družina zelo aktivna, čebele intenzivno opravljajo različna opravila in veliko tudi izletavajo na pašo. Takšna čebela pogosto živi le približno 15 do 38 dni. Jeseni se življenjska doba podaljšuje, zimske čebele pa lahko živijo več mesecev. ČZS navaja, da zimske delavke povprečno živijo okoli 140 dni, v strokovni literaturi pa so opisane tudi življenjske dobe 150–200 dni in več.

Razlika je izjemna.

Poletna čebela je pravzaprav ustvarjena za intenzivno delo in hitro menjavanje generacij. Zimska čebela pa mora varčevati z energijo, vzdrževati družino pri življenju in dočakati pomlad.

Zato zimska čebela ni samo »starejša poletna čebela«. Gre za čebelo, ki se je razvila v drugačnih fizioloških razmerah.

Kaj naredi zimsko čebelo drugačno?

Ko se približuje zima, se v čebeljem organizmu zgodijo pomembne spremembe.

Zimske čebele imajo bolj razvite maščobno telo v zadku in dobro razvite krmilne oziroma hipofaringealne žleze. Njihova presnova je upočasnjena, kar omogoča varčnejšo porabo zalog. ČZS te spremembe opisuje kot pomemben del priprave čebelje družine na večmesečno prezimovanje.

Maščobno telo pri čebeli ni samo nekakšna »zaloga maščobe«. Gre za pomemben presnovni organ, ki sodeluje pri shranjevanju in presnovi hranil ter pri nastajanju pomembnih beljakovin.

Med njimi je tudi vitelogenin, beljakovina, ki je povezana z dolgoživostjo čebel in ima pomembno vlogo pri njihovem prezimovanju. Raziskave so pokazale, da so višje ravni vitelogenina značilne za dolgožive zimske čebele.

Tudi zato je jesenska čebela fiziološko drugačna od čebele, ki je večino svojega življenja preživela kot pašna čebela.

Zimska čebela ni namenjena predvsem paši

Poleti je čebelja družina kot dobro organizirano podjetje z zelo veliko zaposlenimi. Vsaka čebela opravlja svoje naloge – čisti celice, krmi zalego, gradi satje, sprejema in predeluje hrano, straži panj ali izletava na pašo.

Jeseni se ta sistem spremeni.

Družina zmanjšuje število aktivnosti in predvsem zmanjšuje količino zalege. Tako se postopoma oblikuje populacija čebel, ki bo morala preživeti obdobje brez večje zunanje paše.

Zimske čebele imajo zato drugačen »življenjski načrt«. Ne porabljajo energije predvsem za dolgotrajno nabiranje hrane in intenzivno vzrejo zalege, temveč morajo čim bolj učinkovito ohraniti lastne zaloge in sposobnost preživeti do pomladi.

To pa ne pomeni, da so pozimi popolnoma neaktivne.

Tudi pozimi čebele delajo

Ko se temperatura spusti, se čebele združijo v zimsko gručo. Na zunanjem robu gruče so čebele tesneje stisnjene, v notranjosti pa vzdržujejo razmere, ki omogočajo preživetje družine.

Toplota nastaja predvsem s krčenjem mišic prsnega koša. Čebele lahko s tem ustvarjajo toploto, ne da bi pri tem letale.

Za takšno življenje je potrebna energija. Zato je kakovostna in dostopna zaloga hrane eden ključnih pogojev za uspešno prezimovanje. Znanstvene raziskave opisujejo zimsko obdobje kot stanje zmanjšane presnovne aktivnosti, vendar čebele še vedno aktivno proizvajajo toploto, ko je to potrebno.

Prav zato lahko čebelja družina tudi sredi zime porablja zaloge, čeprav se zunaj zdi, da se v panju ne dogaja nič.

Zakaj so pomembne prav jesenske čebele?

Čebele, ki bodo prezimile, se ne pojavijo čez noč.

Za njihovo kakovost se mora čebelar začeti zanimati že po koncu glavnih paš.

Čebelarska zveza Slovenije poudarja, da se resna priprava na prezimovanje začne že po glavni paši, pogosto v juliju oziroma najpozneje v začetku avgusta. Julijske čebele imajo pri tem pomembno vlogo, saj oskrbujejo avgustovsko in septembrsko zalego, iz katere se razvijejo dolgožive zimske čebele.

To pomeni, da je kakovost zimskih čebel v veliki meri rezultat dogajanja več tednov pred pravo zimo.

Če je bila družina poleti izčrpana, če je imela težave z varojo, če ni imela dovolj kakovostne hrane ali če je bilo v obdobju vzreje zimskih čebel premalo primernega prostora za zaleganje, je lahko jesenska populacija slabša.

Zato oktobra pravzaprav ne ustvarjamo več zimskih čebel. Takrat predvsem preverjamo, kako uspešno smo jih ustvarili.

Ni pomembno samo število čebel

Pri pripravi družine na zimo se hitro pojavi vprašanje: koliko čebel mora imeti družina?

Število je seveda pomembno. Toda samo število čebel še ne pove, kako kakovostna je družina.

Veliko število kratkoživih, izčrpanih poletnih čebel ni nujno boljša osnova za prezimovanje kot nekoliko manjša, vendar dobro prehranjena in fiziološko pripravljena populacija zimskih čebel.

Za uspešno prezimovanje so pomembni:

• kakovost in fiziološka pripravljenost zimskih čebel,
• zdravstveno stanje družine,
• predvsem obvladovanje varoje,
• zadostna in kakovostna zaloga hrane,
• primerna matica,
• dovolj velika in skladna družina,
• primeren prostor za zimsko gručo,
• zaščita pred ropanjem in drugimi dejavniki, ki družino po nepotrebnem izčrpavajo.

ČZS zato poudarja, da ni cilj prezimiti čim več družin za vsako ceno, temveč predvsem dobre in dovolj močne družine. Prešibka družina lahko težko preživi dolgotrajno ali ostro zimo.

Varoja – sovražnik dobre zimske generacije

Pri razmišljanju o zimskih čebelah ne moremo mimo varoje.

Čeprav je jeseni v panju na videz vse mirno, lahko poškodbe, ki jih je povzročila varoja med razvojem poletne in jesenske zalege, močno vplivajo na kakovost čebel, ki bodo morale prezimiti.

Zimska čebela mora živeti dolgo. Če se izleže oslabljena ali poškodovana, ima veliko manj možnosti, da bo uspešno opravljala svojo vlogo skozi več mesecev.

Zato zatiranje varoje ni samo ukrep proti številu pršic. Je tudi eden od temeljev vzreje zdravih zimskih čebel.

To je eden od razlogov, zakaj se uspešno prezimovanje začne precej prej, kot se zdi na prvi pogled.

Jesen je čas za mirnejši panj

Ko je družina dobro pripravljena, je jeseni pomembno predvsem, da je po nepotrebnem ne vznemirjamo.

Čebele same zelo dobro zaznajo spremembo letnega časa. Z zmanjševanjem zaleganja, omejevanjem aktivnosti in oblikovanjem zimske gruče se prilagodijo prihajajočemu obdobju.

Naloga čebelarja ni, da vse naredi namesto njih.

Njegova naloga je predvsem, da jim zagotovi primerne pogoje, v katerih lahko opravijo tisto, za kar so se skozi tisočletja evolucije prilagodile.

Zadostna zaloga hrane, zdrave čebele, primerna velikost družine, urejen panj in mirno prezimovanje so zato pomembnejši od nepotrebnega poseganja v družino.

Od kakovosti jesenskih čebel je odvisna pomlad

Zimska čebela ima posebno nalogo.

Preživeti mora obdobje, ko v naravi skoraj ni hrane, ko so temperature nizke in ko je življenje zunaj panja zelo omejeno. Ko se začne pomlad in se pojavi nova paša, pa se mora družina hitro razviti.

Prav tu se pokaže pomen kakovostne zimske generacije.

Zimske čebele niso pomembne samo zato, da družina preživi januar ali februar. Pomembne so zato, ker predstavljajo most med eno čebelarsko sezono in naslednjo.

Čebela, ki se jeseni pripravi na dolgo življenje, mora spomladi še vedno imeti dovolj energije in sposobnosti, da sodeluje pri vzreji nove generacije.

Zato lahko na vprašanje, kaj je pomembneje – veliko število čebel ali kakovost zimskih čebel – odgovorimo precej preprosto:

Pomembna je zdrava in dovolj močna družina, vendar kakovosti čebel ne moremo meriti samo s številom.

Dobra zimska družina ni tista, ki ima jeseni največ čebel.

Je tista, ki ima dovolj zdravih, dobro prehranjenih in fiziološko pripravljenih čebel, ki lahko mirno preživijo zimo in spomladi ponovno zaženejo življenje v panju.

In prav zato se uspešna naslednja čebelarska sezona začne že jeseni.

Viri in priporočena literatura

Čebelarska zveza Slovenije (ČZS) – Razvoj družine: priprave na zimo in prezimovanje. ČZS opisuje fiziološke spremembe zimskih čebel, njihovo počasnejšo presnovo ter razvoj maščobnih telesc in krmilnih žlez.

Čebelarska zveza Slovenije – Razvoj družine

Čebelarska zveza Slovenije (ČZS) – Uspešno prezimovanje se začne poleti. Prispevek podrobneje obravnava nastanek dolgoživih zimskih čebel in pomen prehrane ter razmer za razvoj avgustovske in septembrske zalege.

Čebelarska zveza Slovenije – Uspešno prezimovanje se začne poleti

Čebelarska zveza Slovenije (ČZS) – Priprava čebel na zimo. Prispevek o praktični pripravi čebeljih družin na prezimovanje.

Čebelarska zveza Slovenije – Priprava čebel na zimo

Dolezal, M. et al. – The Year of the Honey Bee (Apis mellifera L.) with Respect to Its Physiology and Immunity: A Search for Biochemical Markers of Longevity. Študija obravnava fiziološke značilnosti dolgoživih zimskih čebel ter vlogo vitelogenina pri dolgoživosti.

Mogren, C. L. et al. – The effect of seasonal temperatures on the physiology of the overwintered honey bee. PLOS ONE, 2024. Raziskava obravnava sezonske fiziološke spremembe zimskih čebel, maščobno telo, presnovo in prilagajanje na zimske razmere.