Jaslice Čebelarskega društva Vojnik na razstavi Božičnega Vojnika
Čebelarsko društvo Vojnik že tradicionalno vsako leto pripravlja jaslice, ki so razstavljene v
Jernejevem domu v Vojniku v okviru razstave Božični Vojnik.
V preteklosti so bile jaslice postavljene v trietažnem lesenem panju, danes pa jih društvo
razstavlja v slamnatem košku za čebele. Slamnata košnica oziroma koš je ena najstarejših
oblik čebeljih bivališč v Evropi. Uporabljali so jo že v antiki, najbolj razširjena pa je bila v
srednjem veku in vse do 19. stoletja.
Koški so bili spleteni iz slame, šibja ali ločja ter pogosto premazani z glino ali kravjakom, kar
je izboljševalo toplotno izolacijo. Njihova oblika je omogočala dobro zadrževanje toplote,
vendar ni dopuščala pregleda satja. Zato je bilo čebelarjenje manj nadzorovano, pridobivanje
medu pa je pogosto pomenilo tudi uničenje čebelje družine.
Na Slovenskem so bili slamnati koški zelo razširjeni do uvedbe panjev s premičnim satjem v
18. in 19. stoletju, na primer panjev Antona Janše.
Danes imajo slamnati koški predvsem kulturno, etnološko in izobraževalno vrednost ter
simbolizirajo začetke čebelarstva. Nekateri sodobni čebelarji vanje še vedno naselijo roj
čebel, da lahko otrokom v čebelarskih krožkih prikažejo, kako je potekalo čebelarjenje nekoč.
Čebelarsko društvo Vojnik je v slamnat košek postavilo sveto družino, pri čemer so figure
ulite iz čebeljega voska. V ozadju jaslic je razstavljeno deviško satje, ki so ga čebele zgradile
prav v slamnatem košku, kar razstavi daje posebno simbolno in čebelarsko vrednost.
Tekst in foto: Martin Goleš
Čebelarsko društvo Vojnik že tradicionalno vsako leto pripravlja jaslice, ki so razstavljene v
Jernejevem domu v Vojniku v okviru razstave Božični Vojnik.
V preteklosti so bile jaslice postavljene v trietažnem lesenem panju, danes pa jih društvo
razstavlja v slamnatem košku za čebele. Slamnata košnica oziroma koš je ena najstarejših
oblik čebeljih bivališč v Evropi. Uporabljali so jo že v antiki, najbolj razširjena pa je bila v
srednjem veku in vse do 19. stoletja.
Koški so bili spleteni iz slame, šibja ali ločja ter pogosto premazani z glino ali kravjakom, kar
je izboljševalo toplotno izolacijo. Njihova oblika je omogočala dobro zadrževanje toplote,
vendar ni dopuščala pregleda satja. Zato je bilo čebelarjenje manj nadzorovano, pridobivanje
medu pa je pogosto pomenilo tudi uničenje čebelje družine.
Na Slovenskem so bili slamnati koški zelo razširjeni do uvedbe panjev s premičnim satjem v
18. in 19. stoletju, na primer panjev Antona Janše.
Danes imajo slamnati koški predvsem kulturno, etnološko in izobraževalno vrednost ter
simbolizirajo začetke čebelarstva. Nekateri sodobni čebelarji vanje še vedno naselijo roj
čebel, da lahko otrokom v čebelarskih krožkih prikažejo, kako je potekalo čebelarjenje nekoč.
Čebelarsko društvo Vojnik je v slamnat košek postavilo sveto družino, pri čemer so figure
ulite iz čebeljega voska. V ozadju jaslic je razstavljeno deviško satje, ki so ga čebele zgradile
prav v slamnatem košku, kar razstavi daje posebno simbolno in čebelarsko vrednost.
Tekst in foto: Martin Goleš
