Blagoslov čebelarske sveče na Polzeli
V nedeljo, 26. oktobra, je v cerkvi sv. Marjete na Polzeli potekal Blagoslov čebelarske sveče,
narejene iz čistega čebeljega voska. Farani Polzele, skupaj s svojimi čebelarji, so pripravili
posebno svečo, ki jo bo vodstvo Čebelarske zveze Slovenije podarilo papežu Leonu XIV. Na
osebni avdienci v Vatikanu.
Papež naj bi v letu 2026 daroval sveto mašo za vse čebelarje sveta, zato ima ta simbolni dar
globok pomen za vse čebelarje in ljubitelje narave. Sveča meri en meter v višino, tehta 17
kilogramov in ima premer 15 centimetrov. Shranjena je v posebnem lesenem kovčku in bo
do vročitve papežu razstavljena na sedežu Čebelarske zveze Slovenije.
Blagoslova sveče so se udeležili tudi člani Čebelarskega društva Vojnik s svojim
praporščakom. Mašno bogoslužje in blagoslov je vodil nadškof Alojzij Cvikl iz Maribora. Med
gosti svečanosti so bili tudi Boštjan Noč, predsednik Čebelarske zveze Slovenije in Evropske
čebelarske zveze, Jože Kužnik, župan Polzele ter Mark Golobb, Član upravnega odbora
Čebelarske zveze Slovenije in predstavniki področnih čebelarskih zvez.
Posebno umetniško noto dogodku je dodala gospa Urška Petrač, ki je svečo okrasila po
lastnem navdihu. O sveči je napisala naslednje misli:
Iz tihega sveta čebel, iz srca slovenskih pokrajin, kjer ljudje z ljubeznijo skrbijo za stvarstvo,
prihaja ta sveča – ročno ulita iz čistega čebeljega voska. Delo slovenskih čebel, sad njihovega
vztrajnega leta in skrivnostne modrosti narave, ki jo čebelar spoštljivo spremlja, neguje in
varuje.
Na sveči so upodobljeni štirje duhovno bogati simboli:
Osrednji simbol je križ, obdan z žarki vstajenja, ki spominjajo, da je Kristus daroval svoje
življenje za človeštvo, a tretji dan vstal in premagal smrt – da bi tudi mi po Njem dosegli
večno življenje.
Ključa nebeškega kraljestva sta simbol obdarovanca – Svetega očeta – in predstavljata
apostola Petra ter njegovo poslanstvo varuha nebeškega kraljestva. Ponazarjata obljubo, ki
jo je Kristus dal apostolu Petru, zapisano v Evangeliju po Mateju (Mt 16,19):
»Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v
nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.«
Panj s čebelami je atribut svetega Ambroža, zavetnika čebelarjev, učitelja Cerkve in svetnika,
h kateremu se čebelarji v priprošnjah zatekajo, ko prosijo Boga za varstvo svojih marljivih
varovank in za blagoslov nad letino. Njegov simbol na sveči povezuje čebeljo modrost z Božjo
previdnostjo, trud človeka z zaupanjem v Božjo milost.
Posebno mesto na sveči imajo tudi šestkotne satne celice – značilna struktura, ki jo čebele iz
voska gradijo v panju. Te celice simbolizirajo popolnost naravnega reda, modrost stvarstva in
natančnost, s katero čebele izgrajujejo svoje domovanje. So neposreden opomnik na izvor
voska, iz katerega je sveča narejena – na trdo delo, predanost in skrivnostno povezanost
med zemeljskim in Božjim.
Med satnimi celicami se skriva logotip Čebelarske zveze Slovenije, ki nosi pečat skupnosti
slovenskih čebelarjev, varuhov narave in čebel. Iz logotipa – simbola slovenske dežele, na
katerem ima osrednje mesto čebelja matica, največja čebela na sveči – izletajo čebele.
Matica predstavlja srce panja, simbol doma in pripadnosti. Je tista, h kateri se čebele vračajo,
kakor se človek vrača k svojim koreninam, k veri, k domovini.
Čebel na sveči je trinajst – toliko, kolikor je bilo predhodnikov današnjega papeža, ki so nosili
ime Leon. S tem sveča simbolno povezuje zgodovino papeškega imena z delom čebel in
zvestobo poklicanosti, ki se prenaša iz roda v rod.
Na sveči so upodobljene številne poti čebel, vijugaste in prepletene, kot je pot vsakega
življenja, pa tudi pot vsake čebele, ki mora obiskati nešteto cvetov, da nastane en sam dar.
Ocenjuje se, da morajo čebele obiskati kar okoli 60 milijonov cvetov, da ustvarijo en kilogram
voska – kar pomeni tisoče ur letenja in neskončno predanost. Te poti na sveči so simbol
njihovega truda in darovanja, njihovega plemenitega poslanstva, da s svojim delom
ustvarjajo svetlobo.
Vse čebele na sveči so usmerjene h križu ali od njega odhajajo – kot bitja stvarstva, ki se
zbirajo ob svojem Stvarniku in iz Njega izhajajo. Tako čebele kot človek svoje življenje
prejemajo od Boga in se k Njemu tudi vračajo.
Kot Kristus, ki se je do konca razdal za nas, da bi mi živeli, tudi sveča v svojem plamenu
daruje samo sebe. Ko gori, se tiho použiva – a ravno v tem darovanju razdaja svetlobo in
toplino drugim. Plamen, ki sveti za druge, ne izgublja moči; v ljubezni, ki se daje, postaja še
močnejši.
Naj ta sveča simbolično poveže slovensko zemljo z večnim mestom. Naj njen vonj po vosku
in medu povzdigne misli k Stvarniku. Naj njen plamen, kakor plamen vere, nikdar ne ugasne.
Uvodni tekst: Martin Goleš
Zaključni tekst: Urška Petrač
Foto: Bojan Užmah, Peter Babnik, Martin Goleš
